Kozolec predstavlja svojevrstno slovensko posebnost, saj je prav pri nas najbolj razširjen, razvejan in razvit ter prisoten skorajda povsod na podeželju. V muzeju je predstavljen njegov najpopolnejši arhitekturni tip – dvojni vezani kozolec ali toplar. Ljudje so ga uporabljali predvsem za spravilo in sušenje sena ter drugih poljskih pridelkov. Pod kozolcem so spravljali še posamezna orodja, velja pa omeniti tudi njegov simbolni pomen. Veljal je namreč za simbol trdnosti kmetije. Kozolec, ki se danes nahaja v Muzeju, je nastal leta 1892, o čemer priča letnica, ki je vrezana v prečni vezni tram na pročelni strani. Prenesen je iz vasi Prišlin na Hrvaškem. Njegova posebnost so nedvomno podporne ročice, ki so izdelane v obliki stiliziranih S linij ter okrašene s šesterokrakimi rozetami, kakršna je vrezana tudi v nosilnem tramu v hiši. Prav slednje dokazuje prepletenost prvenstveno uporabnega pomena podeželske arhitekture z elementi ljudske umetnosti.