Krožišče v Rogatcu je v zaključni fazi. Avtor kipa in postavitve je kipar Franci Černelč.

Kamnar in steklene črepinje v krožišču simbolizirata dve pomembni dejavnosti, ki sta delovali na območju občine Rogatec že v drugi polovici 17. stoletja. Dodatne dopolnitve, osvetlitve in zasaditve z Juvanovim netreskom, ki je rastlinska posebnost in v Sloveniji edino nahajališče na skalnih stenah in policah prisojne strani Donačke gore, so v načrtu to jesen.

 

 

KAMEN IZ LOGA PRI ROGATCU IN LOŽANSKI KAMNARJI

 

Ložanski kamen in ložanski »kamnarji« sta pojma, ki žal nista znana širši javnosti. Na gozdnatem območju Loga na jugozahodnih slemenih Maclja, kjer izvira tudi mejna reka Sotla, se je zaradi obilice lesa že v 2. polovici 17. st.  razvilo glažutarstvo, vzporedno pa je potekala tudi kamnarska dejavnost – lomljenje kamna in izdelovanje brusov iz tega ložanskega kamna, kakor so domačini poimenovali tamkajšnji kremenov peščenjak.

 

Ker je proizvodnja steklenic za polnjenje zdravilne mineralne vode naraščala, se je od 19. stoletja, pa vse do l. 1956 tudi izdelovanje brusnih kamnov v Logu razvijalo kot cvetoča obrt in postalo pomembna gospodarska dejavnost. Podatek ljudskega štetja iz l.1910 za naselje Log – 155 hišnih številk in 155 kamnarjev – pove, da je ta obrt predstavljala edino možnost čeravno bornega zaslužka in je dejansko preprečila, da bi se ljudje v času gospodarskih kriz izseljevali s tega območja. Do l. 1811 so imeli kamnolome v najemu še kmetje sami, pozneje pa so postali lastniki veleposestniki, od tega več kot polovica Nemci in domačini Ložani so hodili v njihove kamnolome le še na dnino. Nekoliko bolje je bilo delo kamnoseka plačano v času po vojni, ko je v Rogatcu delovalo državno podjetje »Kambrus«: zaposlovali so preko 100 delavcev in med drugih predstavljali svoje izdelke celo na Zagrebškem velesejmu.

 

Kamnarji so izdelovali velike industrijske in obrtne bruse vseh vrst, ploščate in okrogle kosjake – osle, mizarske gladilnike ručerje, steklobruse, kašarje za phanje kaše in valje za sadne mline. Velike brusne kamne so tovorili po drčah ali s težkimi vozovi z volovsko vprego v dolino, v 19.st., ko v Rogatcu še ni bilo železnice (šele l. 1903), pa celo čez preval Pečica do Poljčan na drugi strani Boča. Tržili so jih tudi po deželah srednje Evrope.

Sicer pa se je ložanski kamen na širšem rogaškem območju stoletja uporabljal tudi kot dragoceno stavbno gradivo. Izrazito je zaznamoval arhitekturo trga Rogatca in okoliških vasi, kakor tudi cerkve in kamnite kapelice, ki so prave klesarske mojstrovine: še danes pričajo o spretnosti in umetelnosti ložanskih kamenarjev ornamentirani portali, podboji, okenski okvirji, stopnice,  velika okrogla in pravokotna korita, okrogle mize, talne plošče, nagrobni spomeniki in umetniški kipi (kip Janeza Nepomuka ob vznožju cerkve sv. Jerneja, Marijino znamenje v trgu).

Ker so izdelki iz ložanskega kamna – poleg teh ne smemo pozabiti mlinskih kamnov oz. kamnov za žrmlje iz apnenčevega konglomerata z Donačke gore – najbolj značilna, v srednje evropskem prostoru edinstvena, tehniška dediščina rogaškega območja, želimo kamnoseško obrt ustrezno predstaviti tudi v Muzeju na prostem Rogatec. Muzej novejše zgodovine Celje je v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine – OE Celje pripravil stalno razstavo o kamnoseštvu v Logu, ki je na ogled v rekonstruirani kamnarski bajti, kakršno so kot zavetišče  in shrambo orodja navadno postavili v samem kamnolomu.

V gozdovih Loga se skrivajo številni zaraščeni kamnolomi kremenovega peščenjaka, na nekaterih domačijah še živijo potomci nekdanjih kamnarjev in z njimi spomini ter zgodbe o veščinah in umetnosti ložanskih kamnosekov.

Besedilo: Irena Roškar, Zavod za kulturo, turizem in razvoj Rogatec

 

Več o drugi projektih v teku najdete na spodnji povezavi.

 

PROJEKTI LETO 2020