Donačka gora
Donačka gora je izjemna po svoji strmi stožčasti obliki in legi ob vzhodni meji alpskega sveta.
Znana je po čudovitem razgledu, ki se odpira na vse strani: v Haloze, na Dravsko in Ptujsko polje, v Hrvaško Zagorje in Posotelje.Zahodno je nižji in podoben greben Ženčaj (616 m), na vzhodu bolj kopast Resenik (735 m). Kadar govorimo o Donački gori, imamo tako v mislih tri visoke hribe, ki so zaradi velikih višinskih razlik videti kot prave gore.
Posebnost Donačke gore je izredna pestrost rastlinstva. Ker se podolgovata Donačka gora razteza od vzhoda proti zahodu, je razdeljena na toplejši, prisojni, južni del in hladnejši, osojni, severni del. Tako na severni strani prevladujejo hladnoljubne alpske rastline, ki potrebujejo manj toplote ali več vlage, na primer praprot jelenov jezik, smreka, kresničevje, alpski nagnoj in številne druge rastline. Na južni strani pa dobro uspevajo toploljubne rastline, na primer pravi kostanj in hrast cer. Značilna je višinska pasovitost rastlinstva.
Bukov pragozd
Posebna znamenitost Donačke gore je 27 ha velik naravni rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. V Sloveniji so le trije bukovi gozdovi s pragozdnim značajem. Po njegovem zahodnem delu vodi urejena planinska pot od planinskega doma na greben gore. Donačka gora slavi tudi po rastlinskih posebnostih, ki jih drugje ni. Na skalnih stenah in policah prisojne strani gore je v Sloveniji edino nahajališče juvanovega netreska.
Srečanje z Donačko goro
Odslej se lahko v naravnem okolju Donačke gore okopaš. Kopel v gozdu? Da. Gozdna kopel. Kopalk ne potrebuješ.
Pot za samoizvedbo gozdne kopeli teče ob robu bukovega pragozda. Je nezahtevna. Dolga cca 800 m. Začne se pri Rudijevem domu na Donački gori in teče po označeni planinski poti v smeri Čermožiše. Doživetje cele izkušnje zahteva cca 1 uro.
Ob označeni poti boš srečeval številke povabil. Ta niso naloge. Vsako povabilo posebej je prostor, kjer lahko poiščeš svoj način izvedbe.
Dovoli si, da te Donačka sprejme na svoj način.
Avdioposnetek povabil za samoizvedbo gozdne kopeli:
Uvod
Povabilo št. 1
Povabilo št. 2
Povabilo št. 3
Povabilo št. 4
Povabilo št. 5
»Čutna pot za samostojno vodeno gozdno kopel na Donački gori je financirana preko projekta LAS z nazivom Trajnostni razvoj območja Donačke gore.«
Na Donačko vodi prva nadelana pot v slovenskih gorah
Leta 1853 jo je nadelal zdravnik v Rogaški Slatini dr. Ernst Froelich, ki je že takrat vedel, kako zdrava je hoja. Na tak način je želel goste zdravilišča spodbuditi, da bi več časa preživeli v naravi.
ROGÁČ
DONÁČKA GORA
DVOR – mnogodobna pribežališčna naselbina
evidenčna številka dediščine 30583
Tik pod vrhom gore Rogáč se na območju z ledinskim imenom Dvor nahajajo sledi že zdavnaj opuščene terasaste naselbine. Težko dostopna in naravno zavarovana višinska naselbina je nemi pričevalec nemirnih časov, ki so jih povzročali plenilski pohodi, bojevniški vdori, daljša vojna stanja in selitve ljudstev od začetka pozne bronaste dobe do konca srednjega veka.
Najstarejši dokazljivi arheološki odtis na Rogáču iz pozne bronaste dobe časovno sovpada z dramatičnimi dogodki v vzhodnem Sredozemlju na začetku 12. stoletja pred našim štetjem, kjer so prestolnice visokih civilizacij v plamenih. Lončenina iz starejše železne dobe se dobro navezuje na prisotnost konjeniško-nomadskih Skitov, ki so v osvajalnem galopu z vzhoda prijezdili v alpski prostor. Že dolgo pa je znano, da je Rogáč nudil zavetje v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku, torej v burnem obdobju preseljevanja ljudstev, ki so naše kraje tudi z ognjem in mečem prečila ali pa jih vpela v svoje kratkožive državne ureditve.
Ko so se ljudje vendarle otresli strahu pred vsakokratnimi vsiljivci in se spet ustalili v dolini in nižini, je pribežališče na gori za krajše ali daljše obdobje morda prešlo v pašniško rabo. Predstavljati si celo smemo, da je na eni od teras v davnini stala majhna planšarska koliba – sirarna. V času turških vdorov v srednjeevropski prostor je bila na vrhu gore zgrajena obveščevalna stražarnica, s katere so z ognjem in topovi naznanjali nevarnost.
Ob koncu 19. ali na začetku 20. stoletja je na gori vzniknila kamnoseška dejavnost. Ročne žrmlje z Rogáča so zaradi izjemne kakovosti slovele po vsem Balkanu. Nedvomno pa je bil Rogáč v vseh obdobjih odlična nadzorna točka v pokrajini. Rogáč pa v preteklosti verjetno ni gostil zgolj ljudi, potrebnih njenega zavetja v nevarnih časih in različnih virov preživljanja. Slutimo, da je zgodnji podravski rod Staroslovencev Rogáča in prostor okoli njega vpel v svoje mitsko izročilo.
GORA
V visokem srednjem veku so Staroslovenci goro imenovali Rogáč. Dobro uro hoda oddaljen grad in naselje pod njim sta prevzela ime gore. Prvi zapisi imena gore, gradu in naselja so Roas (Rogáč; leto 1130), purch ze Rohas (grad pri Rogaču; leto1192) in de Roats (iz Rogača; leto 1207).
V znamenitem visokosrednjeveškem verznem romanu Parzival(nastane med leti 1200 in 1210)
nemški romanopisec Wolfram von Eschenbach trikrat omeni trg/grad/goro Roas. Eschenbach je moral zelo dobro poznati pokrajino Štajersko/Stire, saj omenja še mesto Celje/Cyle, neznaten potok Grajeno/Greian, ki teče skozi Ptuj/Gandin in se v zlatonosno reko Dravo/Tra izteka. Onstran tega sotočja se nahaja zaselek Hajdina. Ti kraji so, le še z nekaj izjemami (Sevilja/Sibilie, Sicilija /Cilie in Oglej /Aglei), edini resnično obstoječi v celotni pesnitvi.
Med leti 1716 in 1719 je bila na Rogáču postavljena cerkev sv. Donáta. Z njeno postavitvijo so nemško govoreči uradniki goro preimenovati po krščanskem svetniku. Medtem ko na Jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1785 še beremo ponemčeno ime Rohitscher berg, je na Franciscejskem katastru iz leta 1824 zapisano novo nemško poimenovanje Donatiberg.
Rogáč je na grebenu z najvišjo točko 884 m nad morjem zgrajen iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamnine, pretežno lapor. Poraščen je z bukovim gozdom. Od velikih sesalcev goro poseljujejo srnjad, divji prašiči in gamsi. Na severni strani Rogáča, na nadmorski višini 600–884 m, je ohranjen bukov pragozd, ki je od leta 1965 zavarovan.
Vodilni zdravnik zdravilišča Rogaške Slatine dunajčan dr. Ernst Hilar Frölich (1811-1882) je za svoje goste v letih 1852-1856 uredil izletniško planinsko pot na vrh Rogáča in majhno zavetišče na vrhu. Leta 1884 je turistični klub iz Rogaške Slatine tik pod vrhom Rogáča zgradil majhen planinski dom, od katerega so danes vidni le še borni ostanki ruševin.
Preberite še: