Rogáč – arheologija

POZNA BRONASTA DOBA – stopnja Ha A (1200 – 1000 pr. n. št.)

Skromna arheološka raziskava iz leta 2016 vodi k začasnemu zaključku, da so ljudje v pozni bronasti dobi na Dvoru vzpostavili zatočiščno naselbino, kot sta predvidevala že Anton Kores in Ignacij Orožen.

Terasasta ureditev naselbine v južnem strmem pobočju in visoko nad dolino nedvomno kaže na nevarnosti, ki so pretile v nižinskem rečnatem svetu Štajerske. Pomenljiva je nenadna prekinitev s starimi tradicijami in porajanje novih, ki ne zajamejo le Podravja temveč celotno srednjo Evropo.

Prav v času nastanka terasate naselbine beležimo velike družbene nemire v vzhodnem Sredozemlju. Razrušena in požgana so bila nekoč cvetoča mesta – takratni centri ekonomske moči, med njimi homerska Troja. Propadle so nekoč mogočne državne ureditve na Bližnjem Vzhodu in prekinjen je bil njih nadaljnji razvoj. Edino Egipt se je pod vladavino  Ramzesa III. (približno 1189 – 1155 pr. n. št) komajda izognil popolnemu zatonu. Vendar zaradi gospodarske izčrpanosti od nenehnih spopadov s sosedi in plenilskih pohodov pomorskih ljudstev egipčansko kraljestvo nikoli več ne doseže veličine za časa vladanja Ramzesa II (ok. 1279 – 1213 pr. n. št.).

Glavni vzrok za nemire v vzhodnem Sredozemlju ob izteku 13. v začetek v 12. stoletja pr. n. št. mnogi raziskovalci pripisujejo vremenskim pojavom. Občutna ohladitev naj bi povzročila daljše sušno obdobje. Pisni viri tistega časa dobro dokumentirajo hudo pomanjkanje hrane. To naj bi živelj gnalo v plenilske pohode in množične selitve.

Je morda val nemirov iz sveta visokih civilizacij dosegel srednjo Evropo? Morda pa je šlo zgolj za lokalni odziv na vremenske spremembe, ki so na samem začetku 12. st. pr. n. št. sprožile preseljevanje ljudstev in s tem nemire v ravninskem svetu porečij srednje Evrope, ter vsaj začasno uveljavile novo strategijo preživetja v hribovitem svetu. Morda je množični pojav žganih pokopov v srednji Evropi povezan tudi s preprečevanjem širjenja kužnih bolezni, ki so stalne spremljevalke od lakote izčrpanih ljudi.

Pribežališčna naselbina na Rogáču uokvirjata dva zakopana zaklada bronastih predmetov iz širše okolice. Zdi se, da sta zakladna zakopa prav tako znanilca nemirov v pokrajini. Njuni lastniki se ponje niso nikoli vrnili. Manjši zaklad celih bronastih predmetov (2 sekiri, 3 srpi) iz kraja Cerovec pod planoto Boč sodi v čas tik pred nastankom naselbine (približno 1300-1200 pred n. št.). V ta časovni sklop sodi še bronasta sekira, ki je bila odkrita v kraju Rogatec. Veliko večji zaklad razkosanih predmetov (3 meči, 17 sekir, 10 sulic, 19 srpov, 5 britev/nožev, 2 dleti/šili, 10 kosov nakita, 4 surovci in 21 neopredeljenih kosov) iz kraja Pridna vas pod sosednjo goro Resenik pa je bila zakopana v času, ko je bila terasasta naselbina na Rogáču v rabi (približno 1200 – 1000. pr. n. št.).

STAREJŠA ŽELEZNA DOBA  – stopnja Ha D (600 – 500 pr. n. št.)

Nekaj odlomkov lončenine sodi v mlajši odsek starejše železne dobe (6. stol. pr. n. št). Kratkotrajno zadrževanje ljudi na gori povezujemo s prisotnostjo konjeniško-nomadskega skitskega plemena v Podravju. Le 50 km vzhodno od Rogáča sta se v vasi Jalžabet na Hrvaškem nahajala dva gomilna pokopa v soseščini, ki sta bila v zadnjih letih arheološko raziskana. V veliki gomili se je nahajal pepel skitskega veljaka z ostanki noše. V majhni gomili je bil pokopan sežgani konj s simbolno pridano napadalno (puščične osti) in obrambno (luskasti oklep) bojevniško opravo. Konj je bil zagotovo last pokojnega v veliki gomili. Oba pokopa sodita v prvo polovico ali sredino 6. stoletja pr. n. št. Tik ob gomilah se nahaja še neraziskana skitska naselbina.

Prisotnost konjeniško-nomadskih skitskih plemen v vzhodnem alpskem svetu morda najbolje podkrepi bronasta pasna spona s prizorom lova iz enega od grobov na hribu Molnik pri Ljubljani. Ta grob je umeščen nekako v čas med koncem 6. in prvo četrtino 5. stoletja. Izdelovalec pasne spone je upodobil lovca z lokom, ki je oblečen v hlače in srajco, značilno nošo konjeniško-nomadskih ljudstev. Na glavo ima poveznjeno frigijsko kapo, ki ima izvor ob Črnem morju. Na pročelju grobnice perzijskega kralja Dareja I (522–486 pr. n. št.) v kraju Naqš-e Rostam (Iran) so upodobljeni bojevniki, ki predstavljajo 28 podjarmljenih ljudstev. Trije bojevniki, edini s frigijskimi kapami, pripadajo trem plemenom Skitov.

POZNA ANTIKA, ZGODNJI SREDNJI VEK  (4. – 10. stoletje)

Poznoantični novci, odlomki lončenine in kamnita sarkofaga na Rogáču so pričevalci nemirov v regiji v času pozne antike in zgodnjega srednjega veka (4. – 10. st.). Obsežno preseljevanje ljudstev po vsej Evropi, ki ni potekalo miroljubno, se zaključi po ustalitvi konjeniško-nomadskih Madžarov v Panonski niži. V Podravju se na prehodu iz 10. v 11. stoletje pojavijo slovanski belobrdski kulturni elementi, ki so znanilci začetka etnogeneze Slovencev na Štajerskem. Na dveh terasah naselbine na Dvoru so bili najdeni ostanki lonca, ki po obliki sodi na prehod iz 10. v 11. stoletje. Lonec časovno sovpada z radiometrično datacijo koščka oglja iz arheološko raziskane terase (med letom 973 in 1049).

Prisotnost Staroslovencev na gori in v njeni bližini se odraža v dveh Staroslovenskih toponimih: Rogáč za goro in Dvor za terasasto naselbino. Moško osebno ime Rogáč za goro ter žensko osebno ime Rogatnica za potok in zaselek v dolini nakazujeta na možnost obstoja slovanske mitologije v pokrajini, kjer je že bila uveljavljena krščanska vera. S točke, kjer je nekoč stal Rogački grad nad današnjim krajem Rogatec, se dobro vidi južno pobočje Donáčke gore s tremi izrazitimi vrhovi – rogovi. Ali je Rogáč simbol za vrhovno božanstvo Triglav, ki živi na nebeškem Dvoru? Morda pa trije vrhovi Rogáča poosebljajo trojico iz glavnega slovanskega mita Perun – Mokoš – Veles?

SREDNJI IN NOVI VEK (11. – 19. stoletje)

Najmlajši najdbi sta odlomka lončenih ustij, ki jih umeščamo v čas od 13. do 15. stoletja. V primeru pribežališča lahko to lončenino še enkrat več povežemo z vdorom konjeniško-nomadskega ljudstva z vzhoda.

Tokrat so tod sejali strah in nesrečo Turki. Prvič naj bi Turki pustošili na Dravskem polju leta 1396 in v suženjstvo oteli okrog 16.000 Štajercev. Protiturška obveščevalna stražarnica na vrhu gore je bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Stražarnica je upodobljena na Jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1785. Z vrha gore je prebivalstvo iz bližnje in daljne okolice obveščala o nevarnosti s kresom in streli iz možnarjev. Med leti 1716 in 1719  je bila postavljena cerkev Sv. Donáta, ki jo je leta 1741 močno poškodoval udar strele in pobil 59 od čez 300 poškodovanih romarjev. Leta 1743 je stekla obnova in 10. novembra 1743 je bila cerkev posvečena.

MODERNA DOBA

(20. stoletje)

Najmlajši poseg na Rogáču predstavljajo kamnolomi, v katerih so kamnarji pridobivali kamen za izdelavo ročnih žrmelj. Šlo je za lokalne obrtnike, živeče na kmetijah okoli Rogáča. Začetki te obrti so zaenkrat zaviti v temo. Domnevamo, da je bila obrt vzpostavljena nekje na prehodu iz 19. v 20. stoletje, saj v pisnih virih iz 18. in 19. stoletja nimamo niti enega samega namiga o obstoju kamnlomov, kamnarjev ali izdelovalcev ročnih žrmelj. Poslednji kamnar Jakob Polajžer, rojen leta 1943, je v intervjuju z Boštjanom Odarjem 11. julija 2020 omenil tri generacije kamnarjev.

Verjetno prvi izdelovalec ročnih žrmelj je bil mojster Anton Vreš, ki je stanoval čisto blizu cerkve Sv. Donáta. Kamnar Vreš je po potrebi najel tudi po deset in več pomočnikov, tako da je domala iz vsake domovine na južni strani Rogáča izhajal kak pomožni kamnar.  Drugo generacijo predstavljata brata Štefan (1912-1960) in Vinko Kitak (1917-2000), ki sta se, tako kot njun oče Anton Kitak, obrti priučila pri mojstru Vrešu. Vinko Kitak se je kasneje oženil z Vreševo hčerjo. Zadnjo generacijo kamnarske obrti predstavlja Jakob Polajžer, ki se je leta 1965 priženil v dom takrat že pokojnega Štefana Kitaka. Tako se je Jakob obrti izučil kot pomočnik pri Vinku Kitaku. H kamnarski obrti je nujno sodilo kovaštvo, saj so si kamnarji sami izdelovali in popravljali potrebna orodja iz jekla. Na območjih kamnlomov so si kamnarji zgradili terase, na katerih so postavili zasilne kolibe. Zaradi napornega dela so pogosto v teh kolibah prenočili in s tem prihranili naporno pot. Ta obrt je z letom 1970 zamrla.