Zgodovina raziskav
PRVI ANTIČNI SARKOFAG
Andreas Schmutz (župnik v Rogatcu 1723-1749)
Prvi sarkofag z reliefom in napisom je bil najden 3. maja 1743. Župnik iz Rogatca Andreas Schmutz je novico o najdbi poslal svojemu 24 letnemu nečaku Paulu Hieronimu Schmutzu, ki je takrat v Gradcu študiral. 25 let kasneje je del tega pisma objavil Julius Caesar Aquilinius v 1. zvezku Annales Ducatus Styriae. V pismu beremo, da je kamnosek iz Rogatca tega dne šel na Rogáča iskati primeren kamen za svojo obrt. Kakor je prispel na sredo gore, je začel ruvati kamenje. Med njiimi je bil vešče okrašen sarkofag s podobami. V njem so se nahajale razpadajoče kosti in lobanja. Pri glavi pokojne osebe je bil vklesan napis z imeni dveh pokojnih: AI·MASCULUS·AI·AVITA·C·PIA. Natančna lokacija odkritja sarkofaga ni znana, prav tako nič ne izvemo o njegovi velikosti. Kaj se je zgodio s sarkofagom po odkritju, tudi ni znano.
Odkritje sarkofaga bi lahko povezali z obnovo cerkve sv. Donata, ki stoji na Rogáču. V hudem neurju 6. avgusta 1741 je cerkev močno poškodovala strela, ki je ubila 59 ljudi. Obnova se je začela leta 1743, takoj po izgradnji dveh cerkva v trgu Rogatec. Med leti 1730 in 1738 se je najprej gradila cerkev sv. Hijacinte. Nato je bila leta 1738 porušena dotrajana župnijska cerkev sv. Jerneja in do leta 1743 postavljena nova. Domnevamo, da je kamnosek, ki ga omeni Schmutz, bil udeležen pri gradnji obeh cerkva in prenovi cerkve sv. Donata. Obnovljena cerkev sv. Donata je bila posvečena 10. novembra 1743.
DRUGI ANTIČNI SARKOFAG
Anton Centrih (župnik v Rogatcu 1862-1886)
Leta 1862 je župnijsko mesto v Rogatcu zasedel Anton Centrih. V tem času je bil na Rogáču odkrit drugi sarkofag, ki se je verjetno nahajal v soseščini prvega sarkofaga. Centrih je okoliščine odkritja podrobno opisal. Sarkofag iz grobega peščenjaka je bil ob odkritju pokrit s kamnitim pokrovom. Notranja površina je znašala 5 x 2 čevlja (približno 150 cm x 60 cm). Kosti so večinoma sprhnele kmalu po odprtju sarkofaga. V njem se je nahajal kovanec cesarja Constansa (337-350 AD), pod sarkofagom je ležal na grobo izklesan majhen Genij, prav tako iz peščenjaka. Sarkofag so prenesli v dolino in ga postavili ob pročelje cerve Sv. Jurija pod Rogačem. Kasneje so sarkofag zakopali ob južni strani cerkve.
Odkritje sarkofaga je Centriha vzpodbudilo k nadaljnim raziskavam na gori. Po Centrihovi smrti leta 1886 je duhovnik Johann Vraz Centrihove zapiske o raziskavah na Rogáču in najdene rimske kovance poslal zgodovinopiscu Ignaciju Orožnu v Maribor. Tipredmeti so se po smrti Orožna leta 1900 izgubili.
NASELBINA DVOR
Anton Kores (domačin z Rogáča, 2. pol. 19. stol. )
Ignacij Orožen (župnik v Rogaški Slatini v letih 1865-1867)
V času odkritja drugega sarkofaga je bil spomin na odkritje prvega sarkofaga med prebivalci pod Rogáčem verjetno še živ. Zelo razgledan kmetovalec z Rogáča Anton Kores je poročal sledeče:
Na južnem pobočju Donáčke gore, med njenim vrhom in cerkvijo Sv. Donáta se dviguje mogočno, stolpom podobno skalovje. Na sredi in obdano s tem skalovjem se nahaja območje s površino 12 do 16 oralov. Ta tako obdan prostor se imenuje Dvor. Vstop na Dvor omogoča troje do 2 klaftri širokih v skalo izklesanih vrat. Na Dvoru samem so vidne sledi nekdanjih bivanjskih zgradb, ki so morale biti v večjem številu in razporejene kot cestišča. To je bilo mesto ali utrdba na Rogáčki ali Donáčki gori. Tu so bili najdeni kovanci, puščice in žlindra.
Pričevanje Antona Koresa je zgodovinopisec Ignacij Orožen dopolnil:
Morda je bilo v tem skalnem gnezdu skrivališče ali ena utrdba, in da je prej omenjena rimska cesta k temu skrivališču ali v njegovo bližino vodila. Ta naselbina na Donáčki gori kaže na čas preseljevanja ljudstev, ki se je začel v času vladanja rimskega cesarja Gracijana (376 – 383 AD).
Glavni vir arheoloških, zgodovinskih in topografskih podatkov o Rogáču in njegovi okolici je sedma knjiga obsežnega dela Das Bisthum und die Diözese Lavant, ki jo je leta 1889 objavil štajerski katoliški duhovnik in zgodovinopisec Ignacij Orožen. Knjiga obravnava preteklost župnije Rogatec. Orožen je goro dobro poznal, saj se je v času službovanja v Rogaški Slatini zagotovo družil z znanim dunajskim zdravnikom Ernestom Frölichom, ki je za svoje imenitne zdraviliške goste iz vse Evrope organiziral izlete na Rogáča.
PO ZATIŠJU
Stanko Pahič (Pokrajinski muzej Maribor, 1950-1970)
Slavko Ciglenečki (Inštitut za arheologijo, od 1970 naprej)
Po dolgem raziskovalnem zatišju, ki sta ga v prvi polovici 20. stoletja zaznamovali dve uničujoči svetovni vojni, je Rogáč ponovno vzbudil pozornost. Predstavnik prve generacije povojnih arheologov, ki ga je le bežno pritegnil Rogáč, je bil Stanko Pahič.
Od 70-ih let 20. stoletja dalje pa se je z njim podrobneje ukvarjal Slavko Ciglenečki. V začetku 70-ih let 20. stoletja je vzhodno od cerkve sv. Donata v novem useku poti našel nekaj kosov prazgodovinske in poznoantične lončenine in sledi oglja. Zato je na tem mestu domneval obstoj prazgodovinskega in poznoantičnega neutrjenega višinskega naselja. Ta domneva še ni bila potrjena z arheološko raziskavo.
Ob obhodu izjemno strmega, s terasami urejenega pobočja Dvor je Ciglenečki leta 1996 ob podrtem drevesu našel odlomke prazgodovinske in poznoantične ločenine. Ob dodatnih pregledih je nahajal predvsem odlomke poznoantične grobe kuhinjske lončenine. Zato je domneval, da so se vsakokratni prebivalci ob neposredni grožnji s spodnje naselbine zatekli v varno zavetje Dvora.
NOVI PRISTOP
(2006-2016)
Občina Rogatec – Zavod za turizem
Pokrajinski muzej Celje
Narodni muzej Slovenije
Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO)
Samostojni raziskovalec Matej Dasko je leta 2006 na eni od teras na Dvoru, ki jih dobro stoletje prej prvič omenja Anton Kores, odkril na ducate lončenih odlomkov. Arheolog Boštjan Odar je večino lončenine umestil v pozno bronasto in starejšo železno dobo. Po objavi podatkov zračnega LIDAR snemanja za območje Rogáča leta 2016 je še isto leto ekipa arheologov na tej terasi izvedla testni izkop. Terenskem izvidu je sledilo kabinetno preučevanje arheološkega gradiva.
Skromna raziskava je pokazala, da so se ljudje na Dvoru občasno zadrževali v pozni bronasti dobi, starejši železni dobi, pozni antiki, zgodnjem srednjem veku ter visokem srednjem veku. Tudi kasneje je bil Dvor ves čas v uporabi vse do danes. V 16. stoletju na vrhu gore postavijo protiturško opazovalnico, ki je stala še ob izteku 18. stoletja in je tudi označena na 1. vojaškem zemljevidu. Med leti 1716 in 1719 je bila na gori postavljena cerkev Sv. Donata, ki jo je leta 1741 močno poškodoval udar strele in pobil 59 romarjev. Leta 1743 je stekla obnova in 10. novembra 1743 je bila cerkev posvečena. Zadnji veliki poseg na gori ob koncu 19. ali na začetku 20. stoletja predstavljajo kamnolomi, v katerih so lokalni kamnoseki izdelovali ročne žrmlje, ki so bile v rabi domala v vsaki hiši daleč naokoli.
